V vasi se je zaradi dovzetnosti prebivalcev do kulturne dediščine, ohranilo veliko elementov, ki pričajo o življenju vaščanov pred nami.

Vaško korito je bilo še pred 60 leti življenskega pomena za vas, saj je bil tu edini neoporečni vir pitne vode. Izvir je pod Zagradišem in iz tega vira je edino ena hiša imela svojo »pipo« in še to zunaj. Na koritu so vaščani dobili vodo za pitje, kuhanje , umivanje in pranje. Zjutraj in zvečer pa so na koritu pojili govedo in konje. Studenec nikoli ne presahne tudi v največji suši ne. Poleg nekdanje in sedanje pomembnosti nam še danes označuje središče vasi. 

Bohinjska Bela leži v jugozahodnem delu Blejskega kota, v kotliču, ki ga je počasi izdolbla Sava Bohinjka. Na južni strani ga obdaja skalni del Jelovice, iz katere izstopa markantna pečina Babji zob, imenovana po skalnatem osamelcu, ki se pne visoko nad brzicami Save. Na severu dolino omejujejo prepadne stene južnih obronkov Pokljuke. Na obeh bregovih reke je nekaj teras, ki so primerne za obdelovanje in bivanje.

Vas leži na levem bregu Save Bohinjke. Njen najstarejši del (izpred leta 1000) je Spodnja vas s farno cerkvijo sv. Marjete, kulturnim domom, pošto, trgovino, avtobusno postajo, podružnično osnovno šolo, vrtcem, gasilskim domom in gostilno. Le malce mlajša je Zgornja vas pod previsno skalnato Iglico, kjer je največja skupina hiš, penzion in dnevni bar. Najnovejši del vasi je Podklanec, ki je nastal v zadnjih sto letih okoli železniške postaje, ima pa tudi avtobusno postajo ter gostilno s turističnimi sobami. Dober kilometer naprej v smeri proti Bohinju, kjer se pod pečinami Babjega zoba in Galetovca začne soteska Štenge, je zaselek Obrne. Nad vasjo je zaselek Slamniki, ki se deli na lažje dostopen del imenovan Brezje z nekaj hišami nad pečino Iglice in na nekaj raztresenih gorskih kmetij s čudovitim razgledom na Deželo z Blejskim kotom. Na drugem bregu Save Bohinjke, visoko nad planoti pod Babjim zobom, leži vasica Kupljenik s staro romarsko cerkvijo sv. Štefana.

PROSTORKA IN ZGODOVINSKA UMESTITEV

Bohinjska Bela, v osnovi povsem kmečka vas, je sestavljena iz večih skupin hiš: Spodnje ali Dolenje vasi, Zgornje ali Gorenje vasi in Podklanca, prvotno pa umeščena med potok Belco na severu in Črni studenec na jugu, na levem bregu Save Bohinjke, nekdaj Savice.

Skozi Belo je že za časa Rimljanov vodila pot proti Bohinju. Kasneje sta po dolini šli proti Bohinju dve poti, blejska gosposka je imela tisto na levi strani Bohinjke, radovljiška pa se je držala desnega brega. Te tovorniške poti je šele v zadnji polovici 18. stoletja nadomestila vozna cesta, za katero je imel največ zaslug Zois.

Dolenja vas je zgodovinsko najstarejši del. Po vsej verjetnosti je bilo nekaj prebivalcev tu že pred rimsko zasedbo, zagotovo pa je bilo nekje mlajše-dobno gradišče iz katerega posesti bržčas izvira kasnejših pet kmetij. Morda so začetniki prave vasi v desetem stoletju (ali še prej) iz rodu lipniških gradiščanov, kasnejših lipniško-radovljiških Ortenburžanov, pod katere in njih naslednike je Spodnja Bela spadala vse do zemljiške odveze v 19. stoletju.

Do zadnje četrtine 18. stol. je imela Spodnja vas 19 hip in šele po letu 1780 je število počasi naraščalo. Gorenja vas je skoraj gotovo nastala v 12. stol., potem ko so blejsko gospostvo pridobili briksenški škofje. Le-ti so najbrž omogočili kultiviranje in poselitev zemljišča pod skalnato Iglico in južno proti Podklancu. Leta 1250 je bilo v Zgornji vasi 9 kmetij in ena županska. Kmetije so se obdržale prav do zemljiške obveze. Od 16. stol.- naprej se je v Zgornji vasi začel oblikovati sloj kajžarjev. Z njimi se je pričelo intenzivnejše oglarjenje (železarstvo), pojavili pa so se tudi drugi poklici: strojar, usnjar, tesar, kovač, zidar, mlinar,.

Leta 1770 je bilo v Zgornji vasi 26 hiš. K Beli so sodili tudi Slamniki v velikosti dveh kmetij, sicer pa je bilo to naselje šestih hiš nad vasjo v pobočju Pokljuke, ki se je nadaljevalo nazaj v dolino, na Obrne, kjer je stala ob cesti proti Štengam in dlje v Bohinj zadnja kmetija na belanski strani, Obrnikar. Obrne zgodovina prišteva med mlajšo poselitev, vendar so pomisleki o tej časovni umestitvi upravičeni: ostanki rimske ceste, ledinska imena, stavbne oblike planinskih stanov, ... K Obrnam se zadnje čase prišteva tudi mlajše delavsko naselje, ki se je nekdaj imenovalo Strmine.

Najmlajši del Belanske vasi je Podklanec. Je iz začetka 20. stol., nastal pa je hkrati z gradnjo železnice in postaje na južnem delu belanskega polja. Tu je bila tudi žaga, v tridesetih letih pa so postavili še vojašnico. Kot železnica, sta tudi žaga in vojašnica omogočali zaposlitev, zato je Podklanec zlasti po drugi svetovni vojni, ko se je precej razširil, izrazito naselje delavcev in uslužbencev, zaposlenih v večjih bližnjih krajih z industrijo (Jesenice) in uradi.

Krajevna skupnost Bohinjska Bela zajema še naselje na desni strani Bohinjke Kupljenik, ki je postavljeno na pobočju Jelovice nad Babo. V vasi je 16 hišnih številk, vendar vse hiše niso več poseljene, število prebivalcev pa je od približno sto v petdestih letih 20 stol. padlo na približno trideset oseb. V vasici je podružnična cerkev Sv. Štefana, ki je po vsej verjetnosti precej starejša kot se je navajalo do sedaj (16. stol.). V vasi so bile nekdaj štiri kmetije, enajst kajžarjev, devet podložnih blejskemu gradu, eden otoški proštiji eden pa je bil od Sv. Štefana. Kmetije so morale obstajati vsaj leta 1380, ko je omenjena ortenburška (lipniški grad) desetina na "Kaplenigo".